Postati tisto, kar sovražimo

Indijska demokracija ni imela pakistanskih pomanjkljivosti. Zakaj bi potem Indija želela posnemati Pakistan?

Pakistan, sekularnostPakistan naj bi bil lekcija o tem, kako ne ustvariti države v 20. stoletju.

Za prestrašenega pakistanskega liberalca, kot sem jaz, je šokantno izvedeti, da je nekdo v Indiji, ki želi odstraniti besedo sekularno iz indijske ustave. V Pakistanu je ta beseda stigma in šli smo mimo trenutka, ko bi lahko dejansko trdili o vrnitvi k sekularizmu, kot je Indija. Uradni oglas ob dnevu republike v Indiji je pravzaprav nosil staro sliko preambule ustave brez besed sekularno in socialistično. Ali želi Indija postati kot Pakistan?

Christophe Jaffrelot je v The Indian Expressu ('Ponovno sojenje Godseju', 30. januarja) zapisal, da je poslanec BJP želel povzdigniti M.K. Gandhijev morilec, Nathuram Godse, na status domoljuba, ker je ubijal za namen. Verjetno je Gandhi umrl brez vzroka. Vse to se dogaja, ko se Indija želi povzpeti do statusa svetovne sile. V Pakistanu smo mislili, da se bo pakistanski zgodnji srednjeveki umiril po vrsti neuspehov in da bo državo prisilil prestrašeni svet, da postane sekularna. Nihče si ni mogel predstavljati, da bi Indija - kljub Hindutvi - obrnila hrbet sodobni državi, ki so jo ustvarili veliki možje, kot je B.R. Ambedkar.

Pakistan naj bi bil lekcija o tem, kako ne ustvariti države v 20. stoletju. Musliman naj bi nosil zametek šeriata in bo odstopil od sodobne države, ne glede na to, kako razvita je. V indijski demokraciji ni bilo takšne pomanjkljivosti. Zakaj bi morala Indija posnemati Pakistan in poskušati postati tisto, kar sovraži?

[sorodna objava]

Pakistanska zgodovinarka Ayesha Jalal, ki je v svoji zadnji knjigi The Struggle for Pakistan (2014) diagnosticirala neuspeh države v Pakistanu, pravi, da muslimani preprosto niso mogli uskladiti svoje ideologije s pogoji sodobne države. Ulema (islamski učenjaki) lahko vztraja pri brezhibni državi, vendar pogosto nimajo moči, da bi uresničili, kar imajo v mislih; in ker to, kar imajo v mislih, ni funkcionalna islamska država, temveč utopija, lahko islamska država, ki ji vladajo, tvega, da postane podobna vsem utopijam, začenši s tisto, ki jo je vizualiziral Platon. Nevarnosti se skrivajo v pomanjkanju volje med ulemo za soočenje s praktičnimi vprašanji ohranjanja miru med lokalnimi skupnostmi, urejanja gospodarskih in družbenih odnosov ali obrambe kraljestva pred zunanjimi grožnjami.

Lokalne skupnosti so ogrožene zaradi tega, kar je Pakistan postal – spopad znotraj civilizacije. Religija ni uspela zavezati Pakistana; tudi Indije ne bo zavezoval. Ko bo storjeno z muslimani in kristjani, se bo obrnilo tudi na hindujce. To se je zgodilo v Pakistanu. 30. januarja smo izvedli še en pokol muslimanov v Sindu, komaj mesec dni po tem, ko smo ubili naše otroke v Peshawarju.

Zgodovinar Venkat Dhulipala ima v svoji knjigi Ustvarjanje nove Medine: državna moč, islam in iskanje Pakistana v pozni kolonialni severni Indiji čudovito analizo tega, kaj naj bi bil Pakistan. Ali je bila takšna namera ob rojstvu Indije? Knjiga ima poglavje o Ambedkarju, ki brani ustanovitev Pakistana v korist hindujcev, medtem ko je Jinnah želel ustvariti Pakistan v korist muslimanov. Ambedkar je v svoji razpravi Misli o Pakistanu (1941) menil, da so muslimani Indije preveč religiozni, da bi ohranili harmonijo skupnosti v novi državi. Njegov Pakistan je bil odvisen od mirnega prenosa prebivalstva, kar se žal ni zgodilo.

Ali bi lahko Ambedkar leta 1941 vizualiziral Indijo, ki gre po poti Pakistana? V naslednjih vrsticah, ki jih je zapisal v svoji knjigi, obstaja občutek slutnje: Hindujci so nekoč spoznali, da brez družbene učinkovitosti ni mogoč trajni napredek na drugih področjih delovanja; da zaradi nagajivosti, ki so jo povzročili zli običaji, hindujska družba ni bila v stanju učinkovitosti; in da si je treba nenehno prizadevati za izkoreninjenje tega zla ... [Zato] je rojstvo nacionalnega kongresa spremljala ustanovitev Socialne konference [ki se je osredotočila na] odstranjevanje šibkih točk v družbeni organizaciji hindujske družbe. Seveda je bila politična reforma na kongresu pomembnejša, tako da je zmagala stranka, ki je bila naklonjena politični reformi, socialna konferenca pa je izginila in bila pozabljena. S tem je iz hindujske družbe izginila tudi želja po družbenih reformah.

V knjigi Muslim Zion: Pakistan kot politična ideja (2013) je Faisal Devji zanimivo mislil, da pakistansko gibanje išče versko utopijo, kot je Izraelski Zion, in mnogi muslimani so napačno mislili, da je Izrael verska država in zato model za Pakistan. Uradno ime Izraela je Madinat (sic) Yisrael. Toda šele pred kratkim je Izrael šel po poti Indije, edina razlika je v tem, da ima Indija ustavo s posvetno napisano v njej, Izrael pa nima ustave.

Ironije se tukaj ne končajo. Leta 2012 je nekdanja konservativna izraelska ministrica Tzipi Livni odstopila iz svoje stranke Kadima, češ da je Izrael verski pod Binjaminom Netanjahujem in da se halaha (šeriat) izvaja na škodo države, ki potrebuje ustavo in jasno opredelitev kaj je v resnici judovska država. Rekla je: Pomen judovske države je z nacionalnega vidika, ne z verskega. In to moramo opredeliti v ustavi.

Obeti Pakistana so mračne, ker je islamski svet sledil njegovemu ideološkemu sledu – želji po demokraciji, ki se odvija v okviru nedvomne pogojenosti ideologije. Pakistanu sledijo celo na način, kako obglavljajo nedolžne somuslimane v Iraku, Siriji in Nigeriji. Čeprav se poveljnik pakistanske vojske skuša maščevati talibanom za obglavljanje pakistanskih vojakov, odvetniki in upokojeni sodniki branijo policista, ki je ubil takratnega guvernerja Pandžaba Salmana Taseerja, in ga obtožujejo bogokletstva, ki ga ni nikoli zagrešil.

Postati to, kar sovražiš, je naraven človeški odziv, ko se stremi k rešitvi tista za dlako. Gandhi je temu nasprotoval in svet ga je priznal kot preroka, ki se je poskušal boriti proti prevladujočemu redu, ne da bi posnemal njegovo zlo. Kako se je Indija razvila na podlagi Gandhijeve vizije in predpisujoče ustave, ki jo je pripravil Ambedkar? Stopnja, do katere se je ta pluralistična evolucija ukoreninila, bo določila stopnjo konflikta, skozi katerega bo Indija prestala v prihodnjih dneh. Seveda se veliko odpusti, če je gospodarski uspeh oprijemljiv in se ljudje ne borijo več za krčenje skupnega prostora. Toda sinteza v heglovskem smislu mora prevladati prej kot slej.

Pisatelj je svetovalni urednik, 'Newsweek Pakistan'