Papež Frančišek kritika kapitala, zagovarjanje pravičnosti ga priljubi komunistom

Za papeževo umirjenostjo se skriva prepričanje, da je funkcija vere ljubezen in ne modrice.

Papež Frančišek med medversko slovesnostjo za mir v baziliki Santa Maria in Aracoeli v Rimu v torek, 20. oktobra 2020 (AP Photo/Gregorio Borgia)

Sprašujem se, ali je Katoliška cerkev dovolj zrela, da bi cenila besede svojega vrhovnega papeža. Toda skupnosti vernikov jih morda ni lahko zavrniti.

Ta pisatelj ni kristjan, ampak materialist, ki ne verjame ne v boga ne v nobeno religijo. Vendar spoštujem resnično verne v vseh religijah. Papež Frančišek na več načinov privlači komuniste, kot sem jaz. Je duhovni učitelj, ki se je izkazal kot spreten pri ponovnem pisanju stare kemije med komunizmom in verskimi prepričanji.

Svet opazuje besede in dejanja papeža Frančiška, odkar je leta 2013 zasedel Sveti sedež katoliške vere. Njegova skrb za pravično in pravično družbo je očitna. Ne glede na to, kakšen je pogled in filozofija tistih, ki si želijo boljšega sveta, odpira možnosti konsenza.

Papež je v svoji encikliki Fratelli tutti, ki je bila pred kratkim objavljeni v Vatikanu, nedvoumno izjavil, da so vse magične teorije tržnega kapitalizma propadle – vključno z njegovo očarljivo obljubo, da bo iztekel. Papež je v svoji apostolski spodbudi iz leta 2013 Veselje evangelija to teorijo opisal kot mit. Dejal je, da obljuba kapljanja ne more rešiti problema novih vrst nasilja in neenakosti, ki so jih ustvarile neoliberalne reforme. Nova enciklika, objavljena v vatikanski reviji L’Osservatore Romano in objavljena po zaprtju COVID-19, je že vplivala na miselne procese in miselnost mnogih. Jezusov poudarek na ponižanih in prizadetih najde glas v stališču, ki ga je zavzel papež.

V Laudato si je leta 2015 opisal gospodarsko krivico, ki jo povzroča globalizacija. Obogatila je mikroskopsko manjšino, medtem ko je bila velika večina revnih pregnana na obrobje glavnega družbenega življenja. To je, pravi papež, velika krivica. Ni okleval, da so zemeljski viri pripadali celotnemu človeštvu in da bogati nimajo posebnega lastništva ali oblasti nad njimi. Papež Frančišek je spregovoril o krivicah, ki jih kapital povzroča ranljivim slojem družbe. Ameriška skrajna desnica ga je v Vatikanu označila za komunista. Papež je odgovoril z navedbo, da ni komunist, a če bodo govorili prave stvari, jih bo potrdil.

Kar vedno odmeva v papeževem sporočilu, je njegova nenehna skrb za prihodnost sveta. V tretji encikliki pravi, da za vojno ne more biti opravičila. To je pomembno tudi zato, ker papež zavrača koncept upravičene vojne, ki jo je Cerkev že dolgo vodila. Vojaško-industrijski kompleks, ki razburja sporna vprašanja, da bi napajal trgovino z orožjem, podžigal sovraštvo in podžigal vojno, se s takšnim stališčem nikoli ne bo strinjal. Trumpova administracija in desni republikanci mu nasprotujejo.

Za papeževo umirjenostjo se skriva prepričanje, da je funkcija vere ljubezen in ne modrice. Leta 2019, ko je začel razprave s sunitsko-muslimanskimi voditelji v Al Azharju v Egiptu, je to opisal kot srečanje človeškega bratstva. Z enakim občutkom se je lotil tudi problemov migrantov. Silam skrajnega nacionalizma in sovraštva je jasno razkril držo Cerkve, ki je odmik od časov, ko je Cerkev sodelovala s temi silami.

Po pandemiji bo človeštvo poskušalo obnoviti svet. Tudi takrat bodo nekateri zelo verjetno mislili, da je pot, ki jo kaže kapitalizem, edina pot. Toda to je pot, kjer katastrofa hodi na vsakem vogalu - narobe bi bilo, če ne bi videli sil kapitalizma za podnebnimi spremembami, globalnim segrevanjem in širjenjem pandemije.

Samomorilno je upati, da bo v senci starih struktur moči vzklilo novo življenje. Nova doba zahteva nove misli in ideje. Prihodnost ideologij in verskih naukov je odvisna od njihovega odziva na te izzive. Na to ploščad vstopi papež Frančišek, ki nas vse nagovarja kot brate in sestre. Kar ga dela drugačnega, je njegova neskončna in brezpogojna ljubezen. Zato ga imam rad, čeprav nisem veren.

Papež kot njen vodja ne okleva dvomiti o stališču Cerkve, ki ga je imela dolga stoletja. Domnevamo, da ga vodi želja po usmerjanju Cerkve in vernikov po utripih spreminjajočega se sveta. Seveda se je soočil s kritikami - in to bo še naprej. Njegovo stališče o homoseksualnosti ni dobilo popolne potrditve v njegovi jati. Vendar je treba opozoriti na ponižanje skupnosti LGBT. Sporočila univerzalnega bratstva ne morejo pomagati popraviti preteklih napak. Ta sporočila mora temeljiti na občutku za pravičnost – in v tem je pomen papeža Frančiška.

Ta članek se je prvič pojavil v tiskani izdaji 5. novembra 2020 pod naslovom »Popoln Marx papežu Frančišku«. Pisatelj je sekretar, nacionalni svet CPI in poslanec Rajya Sabha