Zakaj je zatiranje vojske v Mjanmaru kriza za ASEAN

'Opustitev članov, ki ne spoštujejo mednarodnih norm in pravil, je težka, a nujna odločitev, ki jo mora sprejeti ASEAN,' pravi Rahul Mishra.

mjanmar, mjanmarsko nasilje, mjanmarski državni udar, mjanmarski protesti, mjanmarski protestni vzrok, zakaj ljudje protestirajo v mjanmaru, mjanmarski odnosi z ASEAN, indijski izražajo mnenjaMed mirnimi protesti proti mjanmarski vojaški hunti je že izgubilo življenje okoli 70 civilistov. (AP fotografija)

Napisal Rahul Mishra

Državni udar 1. februarja in nenehno nasilje v Mjanmaru sta vznemirila civilne družbe in vlade po vsej Aziji. Med mirnimi protesti proti mjanmarski vojaški hunti je življenje izgubilo že okoli 70 civilistov. Gibanje državljanske nepokorščine, ki ga vodijo vladni uslužbenci, se prav tako sooča z brutalnim zatiranjem s strani mjanmarskih varnostnih agencij. Kljub zaskrbljenosti tudi mednarodna skupnost ni uspela vzpostaviti normalnosti.

Nedvomno si obnove demokracije, ne glede na to, kako pomanjkljivo in večinsko, pod vladavino NLD (Nacionalna liga za demokracijo), ki jo vodi Aung San Suu Kyi, ni mogoče zamisliti kmalu - vsaj ne mirno. Predhodni status quo je odvisen od zunanjega posredovanja v skladu z določbo R2P (Pravica do zaščite) Združenih narodov, ki še ni ujela domišljije članov Varnostnega sveta ZN in je malo verjetno, da bo to storila v prihodnosti.



Mjanmarska uganka je ponovno razkrila ranljivost in pomanjkljivosti ASEAN-a (Zveze držav jugovzhodne Azije). 10-članski blok jugovzhodne Azije, katerega član je Mjanmar od leta 1997, se sooča z mednarodnim odzivom. Tako Kitajska kot ZDA sta spodbujali ASEAN, naj se usede na voznikov sedež in najde izhod. Očitno je dolgoletno vztrajanje ASEAN-a pri osrednjem položaju ASEAN-a vrženo nazaj, zaradi česar je osuplo, razdeljeno in večinoma neučinkovito.

Da bi zbrali koščke, je ASEAN 2. marca sklical nujni virtualni sestanek, ki je pokazal simptome globoke institucionalne dileme. Kljub trdemu stališču trojice Indonezija-Malezija-Singapur srečanje ni moglo prinesti oprijemljivih rezultatov. Nenaklonjenost uvedbi sankcij ali kaznovalnih ukrepov proti Mjanmaru, Tajski in Vietnamu je prispevala k omilitvi izjave, ki jo je izdal Brunej, predsedujoči ASEAN 2021. Vietnam, ki je trenutno nestalni član Varnostnega sveta ZN, v svojih izjavah ZN ni kritiziral državnega udara in zatiranja demokracije v Mjanmaru. Odločitev Tajske, da prepove proteste tujcev, je usmerjena tudi proti izseljencem in delavcem iz Mjanmara proti državnim udarom.

Jasno je, da sta desetletja stara tradicija nevmešavanja v notranje zadeve članic ASEAN in pristop, ki temelji na soglasju, ustrezno zapisana v listini ASEAN, že leta izkoriščana kot izgovor za neukrepanje v regionalnih humanitarnih in normativnih krizah. Ne glede na to, ali je šlo za genocid Rohingya pod nadzorom Suu Kyi, tajski državni udar leta 2014 ali Dutertejevo vojno z drogami, je ASEAN priročno molčal. Brez kakršnega koli mehanizma nepredvidenih ukrepov za spopadanje s takšnimi krizami se ASEAN znova sooča s svojo najhujšo nočno moro.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je konec hladne vojne skupaj z uspehom pri reševanju kamboške krize spodbudil ASEAN, da se obrne na potencialne članice. Vietnam in Mjanmar sta na tem seznamu zasedla vidno mesto. Da bi podprla kandidaturo Mjanmara, je Tajska predlagala zamisel o konstruktivnem sodelovanju in poudarila, da bi morala ASEAN, ker se je izolacija Mjanmara izkazala za kontraproduktivno, celovito vključiti Mjanmar, hkrati pa prepričevati hunto, da obnovi demokracijo.

Dve desetletji pozneje ne le Mjanmar, ampak tudi Tajsko nadzorujejo avtoritarni režimi. Popuščanje konstruktivnega sodelovanja odpira možnosti za ASEAN za introspektivo, reformo in po potrebi zmanjšanje. Odpuščanje članov, ki ne spoštujejo mednarodnih norm in pravil, je težka, a nujna odločitev, ki jo mora sprejeti ASEAN, ne zaradi drugih, ampak zaradi sebe.

Prvič, vse od svoje indukcije Mjanmar ni dovolj prispeval k regionalizmu ASEAN. Kot ena najmanj razvitih držav ASEAN je večinoma ostala brezplačna. Za razliko od Vietnama je ostal neto prejemnik sredstev in tehnologije ter ni mogel dati oprijemljivih prispevkov. Tudi v zvezi z demokratičnimi reformami 2011–2015 je Mjanmar naredil ta prehod ne zaradi ASEAN; to je storil zaradi strahu generalov pred močnejšimi diplomatsko-vojaškimi akcijami Obamove administracije.

Vključitev Mjanmara v ASEAN v devetdesetih letih prejšnjega stoletja mu je dala prepotrebno legitimnost, za katero se je potegoval. Še danes ASEAN (nehote) deluje kot diplomatski ščit, ki ščiti Mjanmar pred strogimi mednarodnimi ukrepi. Konstruktivna angažiranost ASEAN-a je spodbudila skoraj vse njene partnerje v dialogu, da so sodelovali z Mjanmarom, pri čemer so spregledali normativne pomisleke. Zanimivo je, kako so se v zgodnjih 2000-ih sankcije, ki so jih uvedle ZDA, zaobšli njihovi lastni azijski partnerji.

Tudi med kvazidemokratično vladavino NLD, ki jo vodi Suu Kyi, je nešteto grozodejstev proti manjšinam Rohingya vznemirilo ASEAN. Pogosti protesti Indonezije in Malezije so razkrili vlado NLD, slabo se odražali na enotnosti ASEAN in razkrili njene normativne pomanjkljivosti.

V prihodnje bi lahko bil praktičen korak za ASEAN ohranjanje aktivnih svojih dobrih storitev za pogajanja o vrnitvi v demokracijo z mjanmarsko hunto. Minilateralna ekipa pod vodstvom Indonezije bi lahko prinesla tudi nekaj oprijemljivih dobičkov, če bo ASEAN zavezan iskanju izhodiščne rešitve. Indonezijska minilateralna diplomacija pri reševanju spora Preah Vihear je že dokazala svojo učinkovitost.

Sramežljivost Mjanmara je prikrit blagoslov za ASEAN, katerega neuspeh pri sprejetju odločnih korakov je oslabil tako regionalno kot mednarodno. Prikrita tajsko-vietnamska podpora Mjanmaru je še en slab precedens v ustvarjanju, ki bi dodatno zmanjšal normativne razsežnosti ASEAN. Naj se sliši drastično, ASEAN nujno potrebuje reformativne korake.

Od ponovne osredotočenosti na ustanovitev 5, izvajanja kvalificirane večine, revizije listine ASEAN in pooblastila generalnega sekretarja do vzpostavitve delovanja Medvladne komisije ASEAN za človekove pravice — vsi koraki so nujni.

Glede na njegov omejen vpliv na Mjanmar bi morala trojica v ASEAN razmisliti o zmanjšanju svojih vezi z Mjanmarom, čemur naj bi sčasoma sledile sankcije in prekinitev vezi. Natančna analiza SWOT kaže, da bi bila hunta slabša, če bi ASEAN šel na pot sankcij. Vendar mora zagotoviti, da navadni prebivalci Mjanmara ne trpijo.

Zmanjšanje števila ASEAN ne bi samo okrepilo njegove normativne zavezanosti, ampak bi lahko spodbudilo tudi njene partnerje v dialogu (Japonska, Kitajska, Koreja itd.), da zavzamejo strožje stališče. Brez njihove aktivne pomoči niti sankcije niti zmanjšanje števila ASEAN ne bi uspeli.
Strokovnjaki so se leta zavzemali za zmanjšanje števila ASEAN, da bi postala koalicija voljnih. Mjanmarski državni udar je prinesel trenutek, ko bi se lahko ASEAN lotil resne introspekcije svojih pravil in norm ter se zmanjšal, da ne bi tvegal, da postane neučinkovit in odveč.

(Pisatelj je višji predavatelj na Univerzi v Malaji)