Zakaj Kitajska dosledno premaga Indijo glede mehke moči?

Kanti Bajpai piše: Klasična Indija lahko stoji ob bok klasični Kitajski v pogledu, ki ga pridobiva, toda sodobna Indija je ostala zadaj. Dokler tega ne prepoznamo, ne moremo veliko storiti glede tega.

V nobenem pogovoru o mednarodnih zadevah, regionalni geopolitiki, globalnem in azijskem gospodarstvu in tehnologiji ter celo sodobni kulturi (umetnost, glasba, literatura, moda) ni Kitajske. Enako ne moremo reči za Indijo. (Ilustracija C R Sasikumar)

Prednost Kitajske glede trde moči pred Indijo - gospodarska moč in vojaška moč - je dobro znana. Manj razumljena je njegova prednost mehke moči. Mehka moč je s prepričevanjem prepričati druge, da delajo, kar hočeš. Teoretiki mehke moči trdijo, da sposobnost prepričevanja temelji na moči privlačnosti. V Indiji morda mislimo, da smo privlačnejši od Kitajske. Številke kažejo drugače.

Joseph Nye, politolog, ki nam je dal pojem mehke moči, namiguje, da je sestavljena iz zunanje politike, kulturnega in političnega vpliva. Zunanjepolitični vpliv izhaja iz legitimnosti in morale človekovih odnosov z drugimi državami. Kulturni vpliv temelji na spoštovanju drugih do njihove kulture. Politični vpliv je, koliko druge navdihujejo njegove politične vrednote. Mehko moč je težko izmeriti. Na srečo je Inštitut Lowy v Avstraliji pripravil različne ukrepe, ki približno ustrezajo zunanjepolitičnemu, kulturnemu in političnemu vplivu.

Po diplomatskem vplivu je Indija na splošno na šestem mestu, Kitajska pa na prvem mestu med 25 azijskimi silami, ki vključujejo ZDA (glede na ogromno diplomatsko, vojaško in gospodarsko prisotnost ZDA v Aziji). Lowy nadalje razlikuje med diplomatskimi mrežami, večstransko močjo in zaznanim vodstvom v zunanji politiki, ambicioznostjo in učinkovitostjo. Na omrežjih se Indija skoraj ujema s Kitajsko po številu regionalnih veleposlaništev, ki jih ima, vendar precej zaostaja po številu veleposlaništev po vsem svetu (176 proti 126). Večstransko se Indija po regionalnem članstvu ujema s Kitajsko, vendar je ključno, da so njeni prispevki v kapitalski proračun ZN popolnoma manjši od kitajskih prispevkov (11,7 do 0,8 odstotka vseh). V raziskavah zunanjepolitičnega vodenja, ambicioznosti in učinkovitosti je Kitajska po štirih merilih na prvem ali četrtem mestu, Indija pa med četrtim in šestim v Aziji.

Lowyjevo splošno merilo kulturnega vpliva Indijo uvršča na četrto mesto in Kitajsko na drugo mesto v Aziji. Lowy nato razdeli kulturni vpliv na tri elemente, od katerih sta najpomembnejša kulturna projekcija in informacijski tokovi.

V kulturni projekciji Indija dosega boljše rezultate pri iskanju svojih časopisov in televizijskih/radijskih oddaj v Googlu v tujini. Prav tako izvaža več svojih kulturnih storitev (opredeljenih kot storitve, namenjene zadovoljevanju kulturnih interesov ali potreb). Kitajska je boljša pri številnih drugih kazalcih. Indija ima na primer le devet blagovnih znamk na seznamu najboljših 500 svetovnih blagovnih znamk, Kitajska pa jih navaja 73. Na številu Unescovih območij svetovne dediščine jih ima Indija 37, Kitajska pa 53. Če so zelo visoki nebotičniki merilo prestiža, potem Kitajska jih ima v glavnem finančnem središču 156, Indija le 44. Zaostaja tudi spoštovanje indijskega potnega lista. Kitajski državljani lahko potujejo brez vizuma v 74 držav, Indijci pa le v 60.

Kar zadeva pretok informacij, je Indija v letih 2016–2017 gostila le 24.000 azijskih študentov v terciarnih izobraževalnih ustanovah, medtem ko je Kitajska gostila 2.25.000. Kar zadeva prihode turistov, je Indija leta 2017 zabeležila 5 milijonov prihodov iz Azije, Kitajska pa 41 milijonov in je bila na prvem mestu med 25 azijskimi državami. Od skupnih prihodov turistov z vsega sveta je Indija prejela 17 milijonov, Kitajska pa 63 milijonov.

Nazadnje, leta 2017 oba nista bila tako daleč narazen po političnem vplivu. Indeks učinkovitosti upravljanja kaže, da Indija dosega najboljših 43 odstotkov držav na svetu in je na 12. mestu, Kitajska pa je dosegla 32 odstotkov najboljših in je na 10. mestu. Če vpliva na politično stabilnost in odsotnost nasilja/terorizma, se je Indija uvrstila na 21. mesto z 79 odstotki držav po vsem svetu, ki je boljši, Kitajska pa na 15. mestu s 63 odstotki boljših.

Primerjava med Indijo in Kitajsko glede mehke moči je mešana - Kitajska prekaša Indijo veliko bolj kot obratno, čeprav razlika v nekaterih primerih ni velika. Vendar številke ne povedo celotne zgodbe.

Ker sem desetletje živel v jugovzhodni Aziji, imam občutek, da je celotna zgodba za Indijo še hujša, kot kažejo številke. V nobenem pogovoru o mednarodnih zadevah, regionalni geopolitiki, globalnem in azijskem gospodarstvu in tehnologiji ter celo sodobni kulturi (umetnost, glasba, literatura, moda) ni Kitajske. Enako ne moremo reči za Indijo. Ne morete imeti mehke moči, če sploh niste v pogovoru. Ko je Indija v pogovoru, se zdi, da je zaupanje v njene regionalne ambicije, gospodarske, vojaške in diplomatske zmogljivosti ter kulturna in politična skladnost z jugovzhodno Azijo nizko – kot je jasno dokumentirano v poročilih o raziskavi o stanju jugovzhodne Azije, ki jih vsako leto izda Inštitut za študije jugovzhodne Azije v Singapurju.

Razen v južni Aziji je tako povsod po svetu. Kitajska vzbuja strahospoštovanje; Indija vzbudi tišino, vljudno zmajanje z glavo ali ogorčenje. Klasična Indija se lahko spopade s klasično Kitajsko v pogledu, ki ga pridobiva, toda sodobna Indija je ostala daleč zadaj. Dokler tega ne prepoznamo, ne moremo veliko storiti glede tega.

Ta kolumna se je prvič pojavila v tiskani izdaji 23. junija 2021 pod naslovom »Izguba mehkega dotika«. Pisatelj je avtor knjige Indija proti Kitajski: Zakaj niso prijatelji (Juggernaut Books)